Slabe strani zbiranja kaktusov

Mumija je v rastlinjaku čisto vsakdanji dogodek, ki verjetno vpliva na počutje kaktusarja. Ali se sčasoma in s povečanim številom rastlin v zbirki odziv kaktusarja na odkritje gnijoče rastline spremeni ali ne? Se da privaditi na prisotnost smrti ali ne? Šele ob pogledu na truplo se za hip prikaže, kaj nam rastline pomenijo.

Pred dnevi sem po dolgem času stopil v rastlinjak in pregledal rastline. Pozimi nimam tam kaj početi; mraz uspava moje kosti tako kot kaktuse. Dvakrat mesečno zalijem orhideje in mimogrede rahlo namočim nekatere sočnice. Potem preverim, kje je nastala največja škoda. Hvala bogu, zgnile so skoraj vse svilnice. Nažrle so jih mazne uši in zdaj ne bo več dela z njimi. Jeseni sem vse skupaj zalil s sistemskim insekticiom, pa ni zadostovalo. Le sistemik jih uniči, in to je treba zaliti vsaj dvakrat zaporedoma. Če pa nas ujame pozna jesen, je vseeno - ali zgnijejo zaradi koreninskih uši ali zaradi namakanja z insekticidom.

Smetnjak se polni.

Med pohajkovanjem najdem kakšen kaktus že plutast. S pinceto ga potegnem iz zemlje ali pa ga kar z loncem vred vržem v smeti. Smetišče je polno ostankov trav, ki sem jih populil že jeseni, kolikor se je dalo. Nanje padajo trnasta trupla in ostanki prsti, tako da se sliši prasketanje peska po votlih telesih in suhem listju. Marsikatera podlaga je propadla, cepič pa se počasi suši. Ježevci poniknejo v prst, kopiapoe pa se počasi grbančijo in zvijajo v spiralo. Takim izpulim gobasti ostanek podlage iz zemlje in potisnem cepič, katerem že poganjajo vršički korenin iz riti, v luknjo, ki jo je zapustila podlaga. Dobra zapuščina: lepa, zračna, humusna luknja. Polovica teh kaktusov bo sredi poletja krepko zaraščena v prst in o ježevcu ne bo ne duha ne sluha. Nekaj jih bo zgnilo, ostali pa bodo vegetirali in morda pognali korenine šele naslednje leto. Če so počasi rasli, je upanje pičlo.

Nagnite svilnice sem zmetal proč in iz zdravih posmukal mazne uši dol kar s prsti. To je učinkovito in umazano delo. Ne prenesem, da se mi kaj lepi med prsti, pa čeprav so to speštane uši. Eden od tolstih mlečkov je rjava gobica, trda kot oreh. Tri submatukane so pegaste in ena bo verjetno vzela konec. To so posledice zimskega zalivanja; še taka malenkost vode in mraz jih osmodita. Med matukanami in submatukanami je precejšnja razlika: sub so pogosteje dobesedno spodaj. Mrknil je en gimnokaktus. Ni me presenetil. Če bi bilo topleje v rastlinjaku, bi jih šlo precej več. Pustim ga tam, da se posuši do konca, sicer bom moral po odstranjevanju očistiti okuženo pinceto. Nikamor ne bo ušel, pa še malo kontrastno deluje med ostalimi rastlinami.

Korifanti so se izsušili, neobeseje pa so skoraj poniknile v pesek. Nekaj sem jih poskusno zalil in čez teden so bile napete kot mlade buče. Fraileje so to zimo čudovite, le v enem pladnju, kjer sem jeseni populil gost plevel kalanhoj, je precej trdih. Očitno pogrešajo pivsko družbo. Upam, da jih bo do pomladi preživelo vsaj pol. Med mehikanci sem našel petletno obregonijo, lepo okrasto in tako posušeno, da bi mi zavidal vsak pridelovalec suhega cvetja; videti je bila tako naravna, kot da bi bila to nova vrsta. Imelo me je, da bi jo slikal in jo na kakšnem od predavanj predstavil kot formo cinerascens. Pustil sem jo med ariokarpusi; drezanje mednje bi verjetno povzročilo gnitje vsaj ene rastline. In smetnjak bi se spet polnil.

Smetnjak sem izpraznil.