Relativnost velikosti

Frontalni pogled prikaže velikosti stvari, ki so si blizu, brez perspektive. Tako lahko ocenimo velikosti in razmerja, sploh če se nam zdi neka dimenzija znana. Kaktus bi bil v tem primeru velik približno štiri metre. Razmerje daje občutek, da je človek poleg njega majhen.

V perspektivi so objekti spredaj videti večji, zadaj pa manjši. Pričakovali bi, da bo človek v sliki napram kaktusu v perspektivi videti večji, vendar se pojavi učinek žabje perspektive. Človek se nam zdi sicer velik, kaktus pa bi bil lahko tudi štirikrat večji od njega, čeprav v naravi dejansko ni.

Če ni v sliki nobenega objekta z znano dimenzijo, se pojavi učinek navidezne velikosti, ki izhaja iz primerjave. Objekte med seboj primerjamo in glede razmerja velikosti in intenzitete samih objektov ugibamo velikosti. V tej sliki se nam dozdeva, da je goba kar precej velika, dejansko pa meri le nekaj centimetrov v premeru. Primerjamo jo namreč z manjšo in manj intenzivno rastlino, posledica pa je občutek večje velikosti gobe. Efekt bi povečali, če bi posneli gobo iz žabje perspektive z rastlino v ozadju.

Fotoaparat dejansko posname tisto, kar je v sceni. Tisti procent in pol aberacije ne vpliva toliko na projekcijo slike, da bi jo lahko zaradi optične napake videli drugače. V perspektivi so predmeti videti toliko manjši, kolikor bolj so oddaljeni in to je zakonitost, ki jo naše videnje slike zna upoštevati pri ocenjevanju velikosti.

V nekaterih slikah opazimo, da se nam zdijo stvari nenormalno velike ali majhne, bodisi samostojno, ali pa napram drugim objektom. Na to ne vpliva samo učinek perspektive, ampak tudi medsebojna primerjava velikosti in intenziteta objektov.