Relativnost razdalje

Širokokotni objektiv zajame v pokrajini velik del scene in če v njej ni objektov v neki perspektivi, se občutek razdalje izniči. Konkretni primer je slika obale pri Cifunchu, posnet iz vsega dvesto metrov višine. Ker je prostor posnet s širokokotnikom, se nam zdi, kot da je dolina daleč in zelo obsežna.

Na tak način lahko na primer v hribih nakažemo velike razdalje in širino pokrajine, če v njej ni ničesar z znano velikostjo, pogled pa obsega širno krajino.

Razlika med objekti v sliki vpliva v povezavi s perspektivo tudi na občutek razdalje. Ocenjevanje velikosti in razmerij pomaga pri oceni razdalje. Zanimiv primer je tale slika iz ulice v Purmamarci. Prva ocena pove, da je kolega na ulici zelo daleč, po razmisleku pa se ocena spremeni glede na velikost hiš. Če naredimo grobo oceno, je bil kolega v trenutku snemanja vsega dobrih dvajset metrov proč.

V realnosti ima človek dober občutek za razdaljo, ki jo računajo možganski vizuelni procesi s pomočjo razlik med slikama obeh očes. V fotografiji tretje dimenzije ni več, zato je občutek razdalje le ocena na podalgi izkušenj s podobno sceno. Če perspektiva v sliki ni jasna, bodo nejasne tudi razdalje. Tako lahko občutek razdalje v sliki ogoljufamo s široko perspektivo, z nenavadnim razmerjem objektov in z ozkim kotom pogleda. S tako manipulacijo lahko v sliki prikažemo večje razdalje kot so v resnici. Poglejmo nekaj primerov.