Digitalna fotografija: Fotoaparat - Delovanje - Delovanje kontrastnega daljinometra |
Z nastavitvijo različnih modulov merjenja svetlobe posredno vplivamo na določitev ekspozicije. Vrednosti, ki jih na posameznih segmentih izmeri svetlomer, se lahko upoštevajo kot povpreček osvetlitve cele slike, lahko se upoštevajo kot meritev sredinske cone slike, lahko pa določimo točko, v kateri je referenčna osvetlitev motiva. Namesto besedičenja poglejmo, kako vpliva nastavitev svetlometra na končni rezultat. Za primer sem vzel fotografijo metulja na desni sliki. Na sliki vidimo mrežo, ki določa področja merjenja svetlobe (primer svetlometra Canon).
Najboljši približek naravni osvetlitvi bo dal večpodročni način merjenja svetlobe, ki izračuna popreček vrednosti na skoraj celotni površini slike. Približek bo motivu najbližji, ker zajema tako temne kot svetle dele motiva. Središčno merjenje upošteva meritev svetlobe v centralnem delu. Ker je ta na desni strani temnejši, bo fotoaparat to upošteval in sliko dodatno osvetlil. Točkovno merjenje svetlobe upošteva za nastavitev ekspozicije meritev svetlobe v eni točki in če je ta temna, kot v tem primeru, bo fotoaparat sliko ustrezno osvetlil. Fleksibilna točka je pomožna rešitev, kjer točkovno meritev določimo ročno. Na sliki sem jo pomaknil na belino metuljevih kril, zato je fotoaparat osvetlitev slike ustrezno zmanjšal.
Na prvi pogled razni moduli merjenja svetlobe, oziroma bolje rečeno, upoštevanja meritev svetlometra, nimajo smisla, saj najbolj pravilno osvetlitev daje večpodročna nastavitev merjenja. Vendar se pogosto pojavi primer, ko merjenje osvetlitve motiva ne daje tiste vrednosti, ki jo želimo v sliki imeti. Na primer črn zamorec v puščavi, planinska kavka na snegu, bel avtomobil v mračni sceni in podobno. V takih primerih moramo osvetlitev slike naravnati na vrednost, ki odgovarja osrednjemu motivu, vendar v praksi to hitreje izvedemo z ročno korekcijo osvetlitve.
