RGB barvni princip

Fotoaparati in naprave za predvajanje slike imajo še vedno težave s tehničnimi ometjitvami. Še vedno ni naprave, ki bi sliko tako približala realnosti, da razlika ne bi bila vidna. Po drugi strani pa vidimo, da je kakovost digitalne slike prešla v tisto fazo, ko sliko na ekranu ali v natisu vidimo kot lepšo kopijo narave. Živobarvnost in jasnost slik, ki jih danes posnamejo digitalni fotoaparati in dodelajo programi za obdelavo slik, preseneča celo pristaše klasične fotografije. Spominjam se izjave nekega profesionalnega fotografa po preskusu danes že zastarelega Canona Eos D30: "ločljivost slike iz tega fotoaparata je daleč pod ločljivostjo filma, vendar je kvaliteta digitalne slike, ki jo izdela, presenetljivo dobra!"

Kaj dela digitalno sliko tako kot je in kako se ta iz svetlobe pretvori v barvo, bomo obdelali v naslednjih straneh. Videli smo, kako se obnaša svetloba in kako jo optika fotoaparata prenese na senzor. Preden pogledamo kaj senzor počne v fotoaparatu, poglejmo v drobovje barvnih zapisov. Osnovni princip za beleženje slike je zapis slike s tremi osnovnimi barvami, s katerimi lahko zapišemo vse odtenke barv.

RGB barvni princip je zapis neke barve z vrednostmi treh komponent: rdeče, zelene in modre. Princip posnema delovanje vidnih celic človeškega očesa. Z mešanjem modre in zelene dobimo azurno barvo, z modro in rdečo dobimo purpurno, z zeleno in rdečo pa rumeno barvo.

Ker smo v resničnem življenu vajeni dejstva, da z mešanjem rdeče in zelene barve ne moremo dobiti rumene, ampak neko rjavo barvo, se nam poraja dvom, če je to sploh možno. Poskusimo simulirati mešanje teh dveh barv na ekranu z zmanjševanjem pik v mreži rdečih in zelenih pik. Ko se velikost pike zmanjša na tisto dimenzijo, ko jih ne moremo več ločevati, se točke zlijejo v rumeno barvo.

Če približate lupo vašem zaslonu, boste videli, da je površina sestavljena iz drobnih rdečih, zelenih in modrih pikic. Z intenziteto teh treh pik lahko ekran prikaže vse barve v območju barvnega prostora ekrana.