Dokler je fotoaparat samo naprava za beleženje dogodkov in predmetov, ne sproži razmišljanja, zakaj sploh obstaja. Nekritičen pogled na izdelek ne odpre vprašanj o smislu fotografije. Ta načeloma predstavlja visok strošek, ki za preživetje ni niti malo potreben. Čas, energija in denar, ki so vloženi v to fotografsko dejstvovanje, ne vračajo denarja, če to ni profesionalna produkcija slike za kupca.

Vprašanje smisla se odpre, ko se avtor ozre naokoli in opazi, da je fotografija znanost in da je na tem področju že skoraj vse odkrito in posneto. Obstaja na miljone fotografij Hagie Sofije. Zakaj naj bo jo posnel sam, sploh če bo ta posnetek slabši kot večina slik dobrih avtorjev? Končno se pojavi razočaranje, ko se fotograf nauči kritično opazovati sliko in ugotovi, da sam verjetno ni zmožen narediti tako kvalitetnega izdelka.

Kljub temu avtorji vztrajajo. Delo, ki prinese pičle rezultate, delo, ki povzroča nepotrebne stroške, delo, ki odžira družinam čas, se obrestuje z zadovoljstvom zanesenjakov, ki kljub slabim rezultatom vztrajajo in korak za korakom izboljšujejo svoje znanje. Zavedajo se, da so le eden od treh miljard primerkov, ki to počne le za svoje veselje, da se s tem počuti izpolnjenega in da s ponosom pogleda svoje izdelke, pa čeprav niso idealni.

Do trenutka, ko se avtor ne zave osamljenosti v brezkrajnem svetu slike, skuša delovati eksrovertno, kar ga le razočara. Tako ostaja v občutku nemoči ob misli, da tako dobre slike, kot jo je posnel dober fotograf, sam ne bo zmožen posneti nikoli.

Z vztrajnostjo in željo po napredku je dober rezultat neizogiben.

www.astrokaktus.com