Nekje v senci nebotičnikov

Desno od ulice San Martin prideš na neke vrste pešačko ulico. Na obeh straneh se vrstijo razne trgovine, v katerih prodajajo kar kvalitetno blago. Trgovci imajo zaposlene ljudi, ki vas kar pred vhodi trgovin vabijo v nakup ali ponujajo vizitke.

Zvečer se gneča taksistov ne razblini. Promet teče brez neke histerije in trume taksijev hitijo v iste smeri. Taksisti niso sitni in vas ne motijo pri sprehodu, kar pa ne velja za beraške otroke in trgovce.

Če čez dan niste videli mnogo smeti na ulicah, se bo zvečer vaš vtis o tem spremenil. Na ulice se zgrnejo vsi odpadki in čez noč počasi izginjajo. Ob desetih zvečer ne bo prav nič čudnega, če boste stopili na ulico, ki je videti kot da bi se ob močni burji prevrnil kamion papirja. Odpadke pobirajo vsak večer in proti jutru vse smeti iz ulic izginejo.

Sprehod po mestu odkrije na vsakem vogalu nekaj novega. Od obeliska, ki smo ga že videli in od tisočev avtomobilov, ki se gnetejo mimo njega, zavijemo na katerokoli ulico, pa bomo videli čisto drugačno sliko, vendar z enakim naglasom. Na fasadah stavb je na tisoče reklam in oznak, ki tudi med ozkimi ulicami ne izginejo. Tam pa se boste na pločnikih, mimo katerih brzijo avtobusi samo nekaj centimetrov mimo vaših ram, počutili neprijetno. Če tega niste navajeni, bodite previdni, ker vas lahko pri umikanju na ulico res zbije kakšen avtomobil.

Ulice štejejo po kvadrih; če vam rečejo, da pojdite sedem kvadrov naprej, to pomeni sedem ulic.

V ozkih ulicah svetloba počasi izginja, promet pa postane hrupen in moteč. To se nadaljuje tudi pozno v noč. Če ste nastanjeni blizu in radi spite pri odprtem oknu, se boste slabo naspali.