Buenos Aires ponoči

Lokali precej samujejo, sploh pa je po gneči jasno, kje boste dobro jedli in kje ste lahko razočarani. Ta kavarna sredi pešačke ulice je bila še kar dobro zasedena, čeprav bi glede na to, da je čas dopustov, pričakoval v njej več ljudi.

Iz ulic z nočjo izgine večina avtomobilov, kot zanalašč pa te zamenjajo taksiji in smetarski kamioni. Proti polnoči počasi izginejo tudi ljudje iz ulic, le pešačka ulica še naprej diha s svojim tempom.

Osamele stavbe so po polnoči priča hrupu, ki ga zganjajo avtobusi in redki taksiji. Rohnenje dizelskih motorjev seže nekaj hiš daleč med ozke ulice, nato pa se porazgubi in postane nekakšno mrmranje mesta, ki nikoli ne usahne. Po nekaj dneh se človek teh zvokov navadi in jih preprosto ne sliši več.

Čez dan se nekatere mestne hiše enostavno skrijejo med reklamami in mnogoličnost fasad preglasi zanimivosti. Lepota arhitekture se opazi šele ponoči. Ljudje hodijo mimo kot da bi te stavbe sploh ne obstajale; seveda, saj tudi ljubljančan sredi mesta ne opazi Magistrata. Vendar mi je dala sproščenost teh ljudi nekakšen občutek varnosti, čeprav so me med fotografiranjem ustavljali trgovci pred vhodi trgovin, beraški otroci pa so skušali izprosit kakšen peso.

Pred vsakim vhodom v trgovino stojijo lepo oblečeni trgovci in skušajo vsakogar, sploh pa tujce, zvabiti v nakup, če pa že ne drugega, pa skušajo vsaj začeti pogovor. Ko sva z Marjanom sitnemu trgovcu natvezila, da sva Rusa, naju je ta v trenutku nagovoril v dobri ruščini. Nerodno, kajne?

Ljudje na ulicah so videti brezskrbni in se ne izogibajo samotnim ulicam. V vrvežu nisem dobil občutka, da bi me lahko kje čakalo kaj neprijetnega.