... in beda velemesta

Ljudje v Argentini so na splošno prijazni in ustrežljivi, lahko pa boste jezni, če pričakujete, da vam bodo ustregli tako hitro in natančno kot ste navajeni tega v Evropi. Čeprav je Argentina mešanica veliko različnih narodov, ni rasne nestrpnosti, v težavah pa lahko pričakujete nesebično pomoč. Brezdomcev je veliko, prav tako tudi brezposelnih. Tale prijazni možakar, ki očitno nima kaj početi, je z veseljem postal model, brez da bi prosil za denar.

Malo dlje od lepih pročelij mestnih stavb se hitro začnejo pojavljati znaki propadanja. Že strehe nasproti hotela so pokazale, koliko lastnike skrbi zanje.

Takih stavb, kot je tale razpadajoča cukrarna, smo v predmestjih videli ogromno. Cele stolpnice so betonski skeleti brez stanovalcev, pohištva in oken.

Če bi hotel začutiti utrip tega mesta v svetli in v temni luči, bi moral po njem pohajkovati vsaj en mesec. Vendar sem v nekaj dneh krožil okoli hotela le v razdalji ene samcate desetine mestne velikosti, torej sem ujel o vsem le bežen vtis, ki zanesljivo ni prikazal pravega življenja v mestu.

Temna stran vsake dežele se prikaže v trenutku, ko izstopite iz letala. Vendar revščine, umazanije in razpadanja vsega v tem mestu nisem nikjer občutil v slabi luči. Razpadajoče stavbe so me sicer spremljale vsepovsod, v manjšem bazenu pred Dique 1 pa sva z Marjanom zagledala v rumenkasti vodi pol tone plavajočih mrtvih rib. Začuda niti voda tu niti kje drugje ob obali ni imela nikakršnega vonja. Očitno je te vode veliko preveč, da bi nekaj umazanije povzročilo smrad.

V vseh dneh bivanja v Buenos Airesu sem bil presenečen, da kljub velikim količinam smeti, ki so se valjale po mestu, in dejstvu, da je to mesto pravzaprav veliko pristanišče, nikjer, prav nikjer ni smrdelo po morju ali odplakah.

Raznolikost tega mesta se čuti, kamorkoli se obrneš. Mimo modernih stavb vozijo razpadajoči avtomobili, poleg najlepšega spomenika stoji bencinska črpalka, na kateri teče bencin in olje po tleh, pred vrati lepega, modernega hotela ležijo psi ...