Pristanek v Buenos Airesu

Menjava denarja ne gre brez osebnega dokumenta in kupa pisanja. Denar sem zamenjal kar na letališču in takoj kupil nekaj cestnih kart, čeprav so mi potem prišle bolj malo prav. Če bi bil na poti samostojno, pa bi bile verjetno te skorajda premalo.

Iz starih dobrih časov Argentinske blaginje je ostalo le ogromno birokracije. Pregled je bil rutinski, povsod pa so postajali nekakšni spremljevalci, varnostniki, cariniki, policaji, uradniki pa so si vse nekam zapisovali.

Tujcev očitno ne pregledujejo kaj dosti, domačine pa so temeljito pretipali in popisali. Mimo preglednikov sem prišel tako hitro, da sem pozabil na prtljago. Težavo je rešil vodič Willy, ki se je brez težav dogovoril, da grem lahko mimo kontrolorjev nazaj po svojo torbo.

Po neprespani noči, presedanju v vročem sedežu in razmišljanju o ničemer, je bilo pričakovanje pristanka v Buenos Airesu pravo olajšanje. Trinajsturno posedanje v letalu je prvih nekaj ur še kar znosno, potem pa začne počasi presedati in na koncu postane morasto. Pričakovan mraz v letalu je zamenjalo pregrevanje hrbta, kot da bi bil sedež zadaj ogrevan. Čevlji so postali kot lonec žerjavice.

Sicer pa sem si bil sam, kriv, lahko bi obul čevlje, ki sem jih imel pripravljene za postopanje po toplem Buenos Airesu. Kaj si je ob sezutih čevljih mislila zanimiva grkinja na levi, niti nisem razmišljal, sploh pa celo pot ni spregovorila niti besede.

Sicer pa se mi je dremalo, ne čvekalo. Po miljonih lučk v gosto poseljeni Italiji in Španiji je spodaj nastala temnina Atlantika, ki jo je zamenjala monoličnost brazilskih temnih gozdov, le na vsakih nekaj sto kilometrov se je pojavila svetloba velikih mest. Nad Porto Alegrom so se z mrakom pojavile meglice in redki oblaki, ki so se proti Buenos Airesu vedno bolj zgoščevali v kopaste gmote.

Pristali smo skozi tanko koprenasto plast oblakov, skozi katere so se videle kvadrataste oblike Buenos Airesa (slika zgoraj). Na izhodu skozi izhodni tunel je v nas hušknila sopara. Buenos Aires je bil hladen in vlažen.