Prestop meje

Letališki vrvež bo morda za fotografa zanimiv, ni pa nujno, da bo fotografiranje pomenilo dober odziv policajev ali carinikov. V splošnem lahko pomeni fotografiranje takih oseb prej klicanje težav kot iskanje dobrega motiva.

Brez omejitev pa lahko fotografirate iz aviona skozi okno, če imate seveda srečo, da ste dobili sedež poleg okna. Če ste se pri potrditvi letalskih vozovnic postavili v vrsto med prvimi, lahko poprosite uslužbence, da vam dodelijo sedež ob oknu. Prijaznost tu zelo učinkuje.

Iz letala lahko nastanejo čudoviti posnetki, čeprav je med vami in neskončnim prostorom zunaj dvojna šipa. Namesto da bi skušali ujeti zanimive dogodke v zadnjem trenutku, si najprej oglejte, kje so na šipi praske in umazanija ter skušajte posneti slike skozi čistejši del okna. Tudi če je letalo v neugodni legi, računajte na to, da se med letom nagiba in spreminja smer, tako da boste lahko vsaj med vzletanjem in pristajanjem posneli lepe posnetke.

Pri dolgem letu lahko računate najmanj na en sončni vzhod ali zahod, kar pomeni posnetek čudovite igre svetlobe na površini oblakov. Fotoaparat primaknite čimbližje k šipi.

Tudi če vas v zmešnjavi hodnikov, oznak in klicev zgrabi panika, da boste zamudili svoj let, se zberite in se obrnite na najbližjega uslužbenca letališča. Preden se boste znašli na letalu, morate opraviti vsaj tri kontrole. Kdor pogosto potuje, ve, kako se vesti pri pregledu prtljage. O tem, kaj bo šlo v transportno in kaj v osebno prtljago, je dobro razmisliti že prej. Stativ, razno orodje, pincete, klešče, žepni nož in kakšno vprašljivo reč je dobro takoj dati v transportno prtljago, fotografska oprema pa bo šla lahko z vami na letalo. Če se želite izogniti osebnem pregledu, poskusite že pred kontrolo osebne prtljage pobrati vse kovinske predmete iz sebe in jih pošljite skozi rentgensko napravo.

Čez vse preglede sem uspel priti brez vračanja in osebnih pregledov, vendar sem pri povratku sezul tudi čevlje s kovinskimi obročki. Potnike z okovanimi čevlji so pošiljali v ponoven pregled, argentinci pa kar na osebnega. Koščka jekla, ki ga nosim že petnajst let pod kožo v levi roki, pa aparat na srečo ni zaznal.

Proti Buenos Airesu nas je vozil precej večji voz kot malo škrepetalo, ki nas je pripeljalo iz Benetk. Na 11000 metrih je bilo -52 stopinj. Dobro, da je spodaj topleje, gorilec v rastlinjaku pri tej temperaturi zanesljivo ne bi več vžgal.

O hrani na letalu ne bi preveč govoril. Čudil sem se le temu, s kakšno tehnologijo lahko odvzamejo hrani okus do take mere, da je vse podobno dobro oprani naribani repi, le grah je imel okus, kot da bi bil popolnoma surov.