Odhod na letališče

Avion za Milano ni bil poln. Tudi škripal in ropotal ni pri vzletu. Edino, kar mi je pri pogledu navzdol na Milanske luči prišlo na pamet, je bila misel, kako posneti dvajset miljonov Milanskih luči s tri in pol megapikselno kamero.

Pravzaprav mi je postalo kar všeč, da sem doma v ljubi Sloveniji. Mir in odsotnost življa v naši lepi pokrajini najdeš takoj, ko zapustiš mesto in se dvigneš v najbližje hribe. Ogromnost tega sveta pa začutiš kmalu, ko se letalo dvigne nad nočno Benečijo. Miljoni lučk vsepovsod spodaj dajo slutiti, da je tam neskončno število prav takih vreč mesa in kosti, kot se vozi v tem malem letalu zgoraj. Padec letala bi pomenil le nekaj ton speštanega mesa in kosti, ki bi ganil le peščico od teh neskončnih miljonov ljudi.

Če se komu zdi Beneško letališče Marco Polo veliko, se bo v Milanskem prestrašil njegove ogromnosti. Dejansko je samo naglica pri prestopu na drugo letalo preprečila, da bi začel razmišljati o brezkončnosti neštetih hodnikov. V naglici jih prehodiš, ne da bi razmišljal, da se lahko v njih izgubiš.

Čeprav so oznake dobre, osebje pa je prijazno in pravilno usmeri potnike v prave izhode, se v kompleksu ni pametno izgubiti, če vam zmanjkuje časa.

Z odhodom na letališče ni pametno zavlačevati. Čeprav sem imel let iz Benetk šele ob šestih zvečer, sem bil že ob dvanajstih malo nestrpen. Z avtom naj bi bilo do tja le tri ure, vendar nikoli ni zagotovo, da ni cesta zaprta zaradi prometne nesreče, lahko pa italijanski cariniki ali prevozniki stavkajo. Emi se ni mudilo in je nisem mogel prepričati, da raje čakam na letališču tri ure, kot da zamudim let.

In res, pred Vrhniko se je pojavila kolona zaradi prevrnjenega tovornjaka, vendar sta bila dva pasova na srečo prevozna in smo lahko peljali mimo. Krajši zastoj ne porabi tri ure rezerve, prometna nesreča na ožji cesti ali slabe razmere pa lahko. Lahko bi nas ovirala tudi megla, zato je kakšna ura rezerve pametna odločitev.

Špansko-slovenski slovar je edina reč, na katero sem se spomnil prepozno. V knjigarnah ga ni, imajo štirideset angleških in trideset nemških slovarjev, španskega pa lahko naročijo, v treh dneh ga dobim. Zdaj je prepozno. Že pri fotografski opremi sem dojel, da imajo trgovine vsega dovolj, dokler trgovec ponuja, ko pa kupec začne spraševati, je veselja konec. Mali žepni slovar pride na potovanju zelo prav, ker na deželi angleško govori malokdo.

V Italiji skoraj ni mogoče zgrešiti smeri, saj so oznake zelo dobre. To je bil tudi razlog, da sem v Benetkah res čakal odhod tiste tri rezervne ure. Vseeno sem kasneje občutil, da je bolje dolgo čakati kot kratek čas hiteti.