Trichocereus terscheckii

Našel sem tudi precej sejancev, kar spet podre pričevanja nekaterih, da v naravi ni mladih rastlin ali pa se pojavijo zelo zelo redko. To rastišče je s tem še posebej izstopalo, saj je bilo mladih trihocereusov kar precej.

Primerek na spodnji desni sliki se je vrastel celo med skalno razpoko. Ta verjetno ne bo dolgo živ.

Na stebričarjih smo našli tudi posledice dela človeških rok. Na kakšni rastlini so se videle zareze ali zaseke s sekiro, ta primerek pa je imel gladko odsekan vrh. Mislim, da je imel povzročitelj s to rastlino precej dela, ali pa si je pomagal kar z žago. Les v sredini je precej trd in se ga ne da kar enostavno odrezati z nožem.

Ta veliki stebričar se je pojavil takoj za Marayesom in nam sledil nekaj sto kilometrov naprej, nato pa ga je počasi zamenjal T. pasacana. Stebri, debeli do 30 centimetrov, so se razvejali kakšen meter od tal, vendar šele takrat, ko so bili visoki vsaj meter in pol.

Stare rastline so obtolčene in plutaste, kakšna veja pa je že odmrla in oleseni, nato pa odpade. Iz spodnjih debel nato požene nekaj brstov, lahko pa rastlina počasi usahne in se spremeni v plutast les. Tega domačini kar koristno uporabijo, lahko za drva, ograje, lahko pa tudi za okraske.

Če steber načne kakšna žival ali se kako drugače poškoduje, to še ne pomeni, da se bo vrh posušil, ampak raste naprej. Rana se zasuši, počrni in ostane taka naslednjih nekaj deset let, razen če se vmes ne zgodi kaj drugega. Nevihte tu niso prav prijetne, vendar kaže, da poškodovanim rastlinam hud veter ne škoduje. Nikjer namreč nismo našli zlomljenih vej na tak način, da bi kazalo na zlome zaradi vetra. Očitno je les teh rastlin veliko bolj trden, ko je še živ.