Rio Las Tumanas

Plavanje v mali luži seveda ni mogoče, kar pa ne pomeni, da bi se domačini ne mogli v njej ohladiti. Ti posedajo v tolmunih, kot tale deklica in se pogovarjajo med seboj. Če se že odločijo zlezti v vodo, ne kažejo nobene želje, da bi šli kar takoj ven. Očitno je voda dovolj topla. Da bi preverjal, kako ogreta je, mi niti slučajno ni prišlo na pamet, ker so me zanimali samo kaktusi, ki tu rastejo.

Ljudje se ne zgrnejo le na en kup, ker je prostora dovolj. Videli smo jih navzgor ob reki, kamor je seglo oko. Vendar smo tako daleč videli tudi kolonade trihocereusov, ki so pokrajino delali podobno arizonski stepi, posejani s saguari.

Bregovi Rio Las Tumanasa so strmi. Granitne skale se dvigajo nad reko, vmes se teren zravna in spet razgibano dviga v sto ali dvesto metrov visok hrib. Nizko grmovje skriva težko prehodne poti, po tleh pa se v senci dreves skrivajo gimnokaliciji in ehinopsisi. Parodije rastejo le ob reki v skalnih razpokah. V dolini hitro nastane senca, ko se sonce prevesi v popoldan.

Rio Las Tumanas je mala rečica, ki teče nekje med Marayesom in Valle Fertil. Pri nas bi se ji reklo potok, ne reka. Kljub temu, da je vode v njej tako malo, da se reko prestopi brez močenja nog, je pravo lokalno kopališče.

Na mestu, kjer cesta prečka rečico, je parkirišče in kamp, kjer se stekajo kolone domačinov. Pod krošnjami nizkih dreves prirejajo piknike, malo dlje se skrivajo mladi pari, deset metrov nad njimi pa v goščavi skoraj nedotaknjeni rastejo kaktusi.

Velike Trichocereus terschecki smo videli že ob poti, saj štrlijo nad drevesne krošnje kot kakšni stečki. Takoj ob reki jih ni, ko pa zagaziš nekaj metrov v breg, že naletiš na prve stebre, pod katerimi se najde še kakšna druga zanimiva reč.

Ljudje se za kaktuse tukaj ne zmenijo, ker so pač vsakdanja reč, tako kot pri nas na primer bukev ali smreka. Vendar kaktusi ne ostanejo nedotaknjeni. Na rastlinah so sledovi človeških rok - rezi, oznake, kakšnemu pa manjka kar cel vrh.