Jathropa excisa

Tla so mešanica nekakšnega zdrobljenega granita in finega silikatnega peska, ki prehaja proti ravnini spodaj v mivko, pomešano z ilovico. Na ravnini, kjer rastejo pretežno opuncije in harisije, se med hojo čevelj vdira v plitvo plast mivke.

Nizke bromelijevke rastejo skupaj s kaktusi po tleh, vendar začuda na bolj izpostavljenih mestih. Mladih sejancev je bolj malo, kar veliko pa sem našel majcenih jatrop.

Fotografiranje ni težavno. Pri zaslonki 8 do 11 je ravno zadosti svelobe za 1/90 do 1/250 sekunde osvetlitve. Za kakšen lahek fotoaparat bi bila 1/180 sekunde že spodnja meja, zato sem kar vesel velike teže svoje Sigme.

Na desni je slika plodov Opuntia sulphurea. Te opuncije smo našli skoraj povsod po Argentinskem obrobju kordiljer.

Med gazenjem skozi nizko grmičevje smo kot zoprne najprej občutili jatrope. Čeprav so rastle solitarno in so bile videti precej nenevarne, so me njihovi mali pekoči polipi oplazili, preden sem se nabodel na druge, bolj trnaste rastline.

Cvet jatrope je majhen, rdečkast, vendar je cvetni vršiček s svojo živahno barvo precej očiten in se ga opazi že od daleč. V času cvetenja že dozorevajo plodovi. Med cvetjem in nezrelimi plodovi sem našel celo nekaj dozorelih semen.

Insekte smo zaradi intenzivnega plazenja med grmovjem enostavno spregledali. Proti koncu naše ture sem opazil, da se zaradi naše zagnanosti sploh nismo ukvarjali z mislimi o škorpijonih, kačah in drugih neprijetnostih, ki bi nas lahko pričakale med skalovjem. Malo bogomolko sem opazil le po naključju, ko se je premaknila med suhimi listi jatrope. Živalica je bila dolga le tri centimetre in se je zelo dobro zlila z okoljem. Ali je ta vrsta vezana le na to področje, mi ni znano, vendar jih drugje nisem opazil.