Gymnocalycium schickendantzii

Poleg G. scickendantzii so se v senci grmovja skrivali tudi G. ochoterrenai. Našel sem samo nekaj primerkov, ki pa so imeli bodice dokaj različno oblikovane. Ne bi bil presenečen, da je mogoče tu najti celo G. catamarcense, saj je nekaj primerkov kazalo tudi podobnost s to vrsto.

Gimnokaliciji v tem času niso cveteli skoraj nikjer, na redkih rastlinah pa so se obešali zeleni plodovi. Če je bil kakšen plodič že zrel, se je odprl na boku, mravlje pa so sproti odnašale seme. Na prvi pogled je bilo iskanje semena jalovo opravilo, vendar so moja velika ušesa in dober posluh za prave informacije pomagali, da sem imel že na prvem terenu v žepih kar nekaj vrečk semena.

Kako nabirati seme, me je že pred odhodom naučil angleški kolega Barry. Bolj kot nauk je pripovedoval kot zanimivost, kako se nabere seme rastlin Copiapoa. Plodovi dozorevajo sproti in takoj, ko se odprejo, mravlje odnesejo seme.

Plodove je treba torej poiskati pod osušenimi cvetovi in jih s pinceto izruvati iz volne. Tudi pri drugih kaktusih velja enako, le da so plodovi vidni in ko jih pobereš, enega odpreš in preveriš, če je seme zrelo. Če najdeš samo nekaj plodov, jih shraniš in jih prerežeš doma, ko pričnejo črneti. Večina semena je res zrela, čeprav je bil marsikateri plod še čisto zelen.

Že pri Quinesu so se pojavili prvi Gymnocalycium schickendantzii, vendar so se pokazali preveč variabilni, da bi verjel v to, da tu obstaja samo ena vrsta. G. schickendantzii naj bi bil videti nekako tako kot je kaktus na levi sliki.

Da pogosto rasteta skupaj dva ali več različnih kaktusov, kot sta tale G. schickendanzii in Echinopsis leucantha na spodnji sliki, smo videli marsikje. Pogosto smo našli celo rastline različnih vrst istega rodu na istem kraju.

Ta vrsta dosega kar spodobno velikost. Rastlina na levi je iz bližine Marayesa, zrastla pa je skoraj trideset centimetrov v višino. Forma bodic tega primerka je tipična za to vrsto.

Fotografija je na tako suhih rastiščih, kot je Marayes, zelo problematična, sploh če je nebo popolnoma jasno. Že sama pokrajina je obledela, močni kontrasti pa barvo še bolj ubijejo. Slike v takih primerih rešuje kompozicija, vendar jih zaradi dokumentacijske vrednosti vseeno ne zavržemo.