Echinopsis leucantha

Če na hitro preletim slike skozi celotno potovanje, so bile videti uničene le Eulychnia in Stetsonia, drugje pa je bilo slabo stanje rastlin prej lokalna posebnost kot pravilo. Okoli Quinesa je bila na splošno vegetacija bolj bujna, zato so bili tudi kaktusi v takem stanju, kot da bi rastli pod streho rastlinjaka.

Variabilnost vrste v splošnem ni povezana z lokacijo. Iz toplega fotelja bi bil brez opazovanja te variabilnosti v naravi še naprej prepričan, da so rastline neke vrste na neki lokaciji zelo podobne, da pa so populacije na različnih krajih drugačne.

Vendar se je že tu pokazalo, da imajo lahko na istem kraju E. leucantha kratke ali zelo dolge bodice, štrleče ali položene, barva bodic je bila od temnorjave, rdečkaste do svetlosive, nato pa smo na naslednjem rastišču pri Marayesu naleteli še na večjo variabilnost. Slika na desni predstavlja E. leucantha z temnordečkastimi bodicami iz bližine Marayesa.

Kjerkoli v Argentinskih stepah stopiš iz ceste v grmovje, naletiš na ježaste Echinopsis leucantha. Že na prvem pobočju pa se je opazila velika razlika med posameznimi primerki.

Mlajše rastline do premera kakšnih deset centimetrov rastejo v kroglasto obliko, nato pa se ponekod potegnejo tudi do metra višine.

Na tem rastišču sicer nismo našli tako velikih primerkov, so pa bili nekateri tako bogato oboroženi, da bi jih lahko zamenjali za Lobivia longispina. Rastli so v senci grmičev. Bolj so bili zaščiteni pred soncem, bolj vitalni so bili videti. Glede na opaženo potem sploh ni nujno, da moč sončne svetlobe vpliva na dolžino in debelino bodic.

Tu se je torej pokazalo dejstvo, da je gostota, dolžina in debelina bodic bolj odvisna od genov in prehranjenosti posamezne rastline, kot od količine svetlobe.

Na splošno sem ugotavljal, da so poročila o ožganosti in uničenosti rastlin v naravi samo zgodbe. Res, da smo na vsakem rastišču našli nekaj odmrlih in požganih rastlin, vendar je bila večina v kar dobrem stanju.