Acanthocalycium violaceum

Trnja, zbadanja, prask in opeklin se nekako hitro navadiš. Zanimivo je, da se doma vsako delo pri najmanjši zadrti bodici takoj ustavi, tu pa nismo opazili niti krvavih dlani.

Kot že rečeno, je navečje težave povzročala nekakšna dvotrnata akacijevka, ki se je zlahka zapletla tudi v obleke. Doma bi se v trenutku ustavil, izmotal neprijetno trnje iz obleke in pregledal, če se ni kaj zadrlo pod kožo. Pri plazenju skozi dračje za kaj takega niti ni bilo časa, nasprotno, za trnje se tu sploh nismo zmenili. Če se mi je kakšna veja zapletla v ribiški jopič, sem enostavno vse skupaj potegnil s seboj, da se je veja odlomila.

Ali je šla k vragu veja ali jopič, je bilo vseeno. No, očitno tisti jopič ni bil iz slabega materiala in je dobro preživel celo turo.

Sama rastlina je zanimiva. Drobni rumenkasti cvetovi se bleščijo iz grmovja, še bolj pogosti pa so plodovi ali suhi sploščeni stroki, iz katerih je seme že izpadlo.

Ena od bolj neuglednih rastlin je vsekakor Acanthocalycium violaceum. V naravi je ta lastnost še bolj očitna, verjetno pa se vtis malo popravi, ko te lobivijam podobne rastline zacevetijo.

To vrsto bi lahko pomotoma zamenjali z malo zanikrnim Echinopsis leucantha. Da je to res akantokalicij, je izdalo suho cvetje na temenih starejših rastlin. Semena v plodovih je bilo bolj malo.

Vzpetina je skrivala kaktuse med nizkimi grmiči v senci bodečih akacijevk. Česarkoli se tu dotakneš, ima trnje. Celo granitni drobir na tleh je oster.