Tephrocactusi pri Marayesu

Če bi bil botanik, bi izkoristil priliko in opisal vsaj eno novo vrsto tefrosa iz tega rastišča. T. articulatus so varirali od popolnoma ogolele rastline, kot je tale na desni, pa do tipične forme T. articulatus var. olygacanthus, ki smo jo videli na eni od prejšnjih strani.

Malo bolj trnasti articulatusi, kot je tale na levi, so bili dokaj pogosti na vseh rastiščih. Ti so bili tudi malo večji in bolj rumenkasto-zeleni kot ostale forme. Ne ena ne druga oblika pa ne zasluži posebnega botaničnega imena.

Tefrose poznamo kot zelo krhke rastline. Spomladi se vrhnji deli rastlin enostavno odlomijo in padejo na tla. Na ta način se lahko tudi razmnožujejo, čeprav so odpadli členki manj vitalni in se radi posušijo. V naravi je bilo dosti takih primerkov, okoli katerih so ležali odlomljeni deli in nekateri so se že uspešno ukoreninili. Po drugi strani pa so bile nekatere rastline, kot na primer tale na desni, neverjetno žilave in jih očitno niso niti veter niti druge okoliščine pripravili do tega, da bi spremenili svojo stebričasto rast.

Že pred Marayesom so se začeli med T. articulatus ob cesti pojavljati črnikasti T. alexanderi. To ni bilo osamljeno rastišče tega zanimivega kaktusa, saj smo ga videli tudi kasneje pri povratku čez La Riojo pri Villa Mazanu.

Kaže, da je tako suha le okolica Marayesa, ker se takoj za Marayesom začnejo med bujno vegetacijo počasi pojavljati kandelabrasti T. terscheckii, ki jih do tu nismo opazili.

Večina rastlin je v času našega obiska obilno plodila. Rastline so imele skoraj vse členke enako debele od spodaj navzgor. Pri drugih tefrosih smo namreč videli, da so lahko spodnji členki zelo debeli, proti vrhu rastline pa se tanjšajo.

T. alexanderi se je tudi drugje pojavljal na zelo vročih silikatnih gričih, kjer smo ga našli skupaj v družbi z drugimi Pyrrhocactus in T. strigosus. Povsod je bogato plodil.