Precej rastlin je nosilo zelene plodove, tako zrelega, kot je na spodnji sliki, pa sem našel le enega. Zeleni plodovi so se zlahka odlomili, vendar sem doma kasneje ugotavljal, da je seme nezrelo.
Na tem prostoru naj bi našli tudi Pyrrhocactus straussianus, vendar nismo imeli sreče. Rastlina je podobna črnikastim E. leucantha, vendar ima krajše bodice in areole na rebrih bolj vsedene v grbe. ![]()
V tleh praktično ni bilo nobenega humusa. Neverjetno je, da te rastline živijo v samem silikatnem pesku in mivki. Granitu podobni silikati in kremen sta osnova, le granulacija se manjša od kamenja do fine mivke, ki se med špranjami spreminja v peščeno-ilovnat material. Če zrahljaš zgornjo plast peska okoli rastline le toliko, da jo lahko malo premakneš, se jo da z golimi rokami izruvati, pa čeprav ima korenine do pol metra globoko.
Največjo variabilnost so vsekakor pokazali Echinopsis leucantha. Namesto da besedičim, naj raje govorijo slike.
E. leucantha smo že videli pri Quinesu, vendar je pokazal enako variabilnost tudi na drugih rastiščih. Ponekod je dosegal višino enega metra.
Tu so bile rastline visoke največ pol metra, vendar so imele zelo različno obarvane in razporejene bodice. Nekateri primerki so b
ili zelo zanimivi tudi zaradi zvitih bodic, kot na primer tale na levi
sliki.
Drugje večinoma solitarne rastline so se tu razraščale v manjše gruče. Brstenje je le v redkih primerih sprožila poškodba temenskega tkiva. Večina primerkov je bila kljub surovem okolju nepoškodovana.