Marayes

Na tem prostoru povsod rastejo Tephrocactus alexanderi, med njimi pa se pojavijo tu redkejši T. articulatus inermis. V senci so členki T. inermis debeli tudi preko osem centimetrov.

Za posnetke, pri katerih sem moral poklekniti ali se nasloniti na tla s komolcem, sem moral podložiti plast papirja, sicer nisem zdržal več kot kratek trenutek. Pesek je bil tako vroč, da bi na njem lahko pekel jajca.

Trichocereus strigosus smo videli že na kamnitih hribih med potjo do sem, vendar se je šele tu videlo, da pravzaprav vse rastline brez izjeme zrastejo v senci grmovja. Če se drevesce po naključju posuši, bo počasi tudi kaktus vzel konec.

Rdečkasti cvet nekakšnega portulaka je bil v sivkastih peščenih gričih prava popestritev. Podobne rastline smo videli kasneje tudi na drugih, manj surovih krajih.

Enourni izlet je bil za raziskovanje prekratek, za pohajkovanje po vročem pesku pa občutno predolg. Potrebovali smo uro hlajenja v senci in v klimi avtobusa, da smo prišli k sebi.

Okoli Chepesa sicer rastejo kaktusi, vendar smo bili namenjeni v bližnji Marayes. Zapustili smo široke ulice Chepesa in se odpeljali proti zahodu.

Pokrajina okoli nas je bila dolgočasna, pravzaprav pa je bil okoli nas še vedno ravninski del La Rioje. Nekje blizu meje s San Juanom smo naleteli na suhe soline.

Približno kilometer pred Marayesom smo se ustavili ob nizkih peščenih gričih, ki so bili poraščeni z zelo redkim grmovjem. Pokrajina je bila bolj podobna nekakšni separaciji peska, ki ga je voda poravnala v ploske kupe in med njimi vrezala hudourniške kanale. Silikatni grušč je bil zmes čistega kremena, granitov in sljudnatih silikatov, ki so tvorili droben, a oster kamnit gramoz. Skale in večji kamni so obdržali svojo lego kljub temu, da je bila večina grušča bolj peščenega.

Očitno je ves ta teren pustila tukaj neka reka, saj je bil pesek obrušen. Temperatura je presegla 35 stopinj Celzija, vendar se je dalo zdržati na terenu več kot pol ure.