Chepes

Nekdanje prijateljstvo te države z Združenimi Državami se še vedno vidi v avtomobilih. Čeprav precej stari in obtolčeni, se na cestah vozijo večinoma Fordi, Chevroleti in Cadillaci. Koliko bencina spijejo, niti nisem spraševal, res pa bencin ni ravno drag. Za razmere Argentincev očitno tudi ne.

Na videz borne hiše ne pomenijo, da tu ljudje živijo bogu za hrbtom in ne poznajo zunanjega sveta. Reklame na zidovih niso tam zastonj, saj ljudje uporabljajo enake reči, kot jih mi doma, le da imajo zanje manj denarja.

Po nakupu vode in hrane smo posedli v posebnem prostoru trgovine in v miru pojedli hrano. Pri izhodu me je mali deček prosil za denar. V roko sem mu stisnil nekaj drobiža, vendar šele potem, ko sem že posnel nekaj slik. Kasneje sem ugotovil, da je fantič gospodarjev sin in da je prosjačenje bolj navada kakor potreba.

Že pred Chepesom so se ob cesti začeli pojavljati tefrosi in opuncije, ki niso izginili niti kasneje, ko smo se peljali naprej proti Marayesu.

V slabi uri smo se iz Quinesa, torej iz province San Luis pripeljali v Chepes, ki je že v La Rioji. Malo mestece je bilo le prilika za izmenjavo zalog vode.

Večina mest tu je bolj zanimiva zaradi tega, ker je pač nekaj drugačnega, nepoznanega, kot pa da bi nas privlačila s svojo lepoto.

Hiše so nizke in večinoma nedograjene ali pa se kakšni deli že rušijo. Najbolj zanimivi so bojlerji za ogrevanje vode. Na vsaki hiši je betonska polica, na njej pa en ali več plastičnih sodov, v katerih se ogreva voda. Ti sodi niso kar tako, ampak so izdelani prav v ta namen.