Rio Colorado

Sončni zahod obarva pokrajino rumenkasto in ustvari dolge sence. V takih trenutkih je dobro to svetlobo izkoristiti, vendar moramo računati na rumenkaste barve. Kontrasti postanejo močni, zato je pomembno, kako nastavite osvetlitev fotoaparata. V sliki na desni sem zamenjal vlogi obeh objektov, kaktusa in portret Marjana, ki se mi je v taki poziciji zazdel bolj pomemben kot kaktus. Posnetek je nastal v trenutku, zato ni bilo časa za uravnavanje reza neba in lege kaktusa.

Seveda bo avtofokus v tem primeru samo v napoto, ker bo izmeril razdaljo do kaktusa, ki je v sredinski legi. Preklop na ročno ostrenje je nujno, lahko pa izmerite razdaljo na osebi in pomaknete fotoaparat v pravo lego.

Med grmovjem in po skalovju se je pojavilo na tisoče raznih bromelijevk, že od daleč pa so bile vidne svetleče sivkaste tilandsije, ki so se obešale po vejah dreves. Tale na desni je domovala poleg širokih strokov neke akacijevke.

Sredi zelene ravinine se dvignejo nizki kuclji rdečkastih granitnih skal, ki so poraščeni s trnastimi akacijevkami, dikijami in seveda, s kaktusi. Vegetacija je podobna oni v Quinesu ali še bolje, pokrajini pri Baldes del Rosariu.

Razpadajočih avtomobilov v voznem stanju smo videli precej, prave krste pa še ne. Tu se je pojavila zarjavela lupina avtomobila, za katero mi niti ni bilo jasno, kako so jo zavlekli med to grmovje. Kolovoza namreč tam ni bilo videti.

Dvajset ali trideset metrov visoke skale so bile precej strme in po Murphyjevih zakonih zaradi kaktusov in dikij neprehodne ravno tam, kjer se je skala zravnala. Seveda je to narava porastla po navadni kmečki logiki: kaktus seveda najlažje zraste tam, kjer je vsaj malo ravnine in peska za vraščanje korenine. Tako so svoj prostor proti vrhu skalovja našli ravno visoki Trichocereus terscheckii.