Redko rastlinje Ischigualasta

Veliki stebričarji T. terscheckii so tukaj na spodnjem delu stebla postali črnikasti, posnetek od blizu pa pokaže, da so počrnele pravzaprav bodice. Stebla so malce poškodovana, kar pa za velike rastline ni usodno.

Fotografija je bila težavna zaradi opoldnskega sonca, ki je metalo ozke, a močne sence. Za boljšo risbo senc na rastlinah je bilo treba poklekniti in poiskati najugodnejši kot.

V Ischigualastu smo doživeli celo dež, ki je na lužah narisal kolobarje, vendar je padlo samo nekaj kapelj. Ko sem stopil na moker pesek, se je čevelj vdrl deset centimetrov v peščeno brozgo, vendar se je v petnajstih minutah tudi osušil.

Park je prava puščava. Nekaj rastlinja smo našli, vendar so bila brez življenja tudi korita, po katerih občasno teče voda. Tam, kjer se je morda pred stoletjem zasejalo drevo, je ostala le suha veja, ki morda že desetletja kljubuje soncu.

Kot zanalašč me je želja po najdbi kaktusov gnala v peščeno ravnico že pred vstopom v park, ko so vodiči zbirali skupine. Takoj za kapelo na skali sem našel črnikaste Tephrocactus aoracanthus, ki pa smo jih našli samo še v parku.

Denmoze so se pojavile blizu vhoda v park in so proti Valle Pintado počasi izginjale. Trichocereus terschecki so se pojavili med denmozami in so podobno kot te rasli le iz grmovja.