Cancha de Bochas

Potujoči kamni so sicer v svetu znan pojav, vendar sem za te v Ischigualastu slišal prvič.

Podobno zgodbo smo videli tudi kasneje na poti proti Copiapu, kjer smo že na daleč opazili proge po hribu navzdol v bočnih smereh, ki so se zaključile s precej velikim kamnom. Tiste poti so bile precej očitne in so bile videti bolj originalne kot ti kamni v Ischigualastu.

V rečnem koritu se kupi peska, zlepljenega z blatom, počasi izpirajo. Erozija tisti hip ni bila očitna, opazil pa sem, da reka, ki občasno tu teče, ni ravno nedolžna, saj je blato označilo nivo vode kar meter in pol visoko. Voda izvrta v blato zanimive figure, ki ostanejo take do naslednjega naliva. Pri vsem tem je zanimivo, da čez dan ali dva kljub ogromnim količinam vode v koritu ostane le še kakšna lužica.

V splošnem sem se skozi vse naše peščene dogodivščine spraševal, kako da ob nalivih voda ne ponikne takoj v pesek, saj so bili povsod videti precejšnji učinki hudournikov. Prav na ravninah so bila korita najbolj razdivjana. Očitno suho blato v globini zadržuje hitro pronicanje vode med pesek.

Do Cancha de Bochas - potujoči kamni - smo šli peš. Prah se je dvigal pod nogami, zato sem skušal biti vedno prvi ali zadnji, pač odvisno od smeri vetra. Fin prah se zaleze v drobne stike fotoaparata in kar naenkrat gumbi ne delujejo več.

Skupina se je razkropila in naš vodič ni imel več nadzora nad nami. Tako smo lahko stopili tudi v pesek izven označenih poti in posneli tudi kakšno bolj sproščeno sliko. Popularni želvi na levi sliki na žalost nista prinesli ravno dobrega posnetka, ker so ravno v tistem trenutku svetlobo zastirali gosti oblaki.

Tudi pri Cancha de Bochas je velikanski oblak zasenčil najbolj zanimivo sceno. Okroglo kamenje baje spreminja svojo lego in potuje po blago nagnjenem pesku navzdol, vzrok pa seveda ni znan. Na prvi pogled je kamenje videti tako pravilno razporejeno, kot da bi ga nekdo namenoma tja položil v takem redu.