Valle Pintado

Slike velikih stožcev, miz in drugih form so postale sivkasto - bel ali rumenkasto - moder vzorec, ki na trenutek postane dolgočasen. Forma sicer privabi pogled, vendar ni nujno, da je slika dobra. Premočan kontrast med temno površino kamenja in modrino neba ubije vedrino, zato je treba kontrast zmanjšati z osvetlitvijo temnin.

Zakaj ravno osvetliti temnine, je stvar občutka fotografa, na to pa vpliva tudi dejstvo, da mora nekaj modrine ostati na nebu, kar bi enostavno povečevanje kontrasta pokvarilo. V teh primerih sicer lahko uporabimo orodje 'Tone curve', ampak za take zoprne primere uporabim več različnih orodij.

Valle Pintado je le za redke trenutke postal zanimiv in v enem od teh je Marjan naredil tudi enega od redkih posnetkov Moje Malenkosti. Kamenje pred mojimi nogamo ni okras parka, ampak je linija, do katere smemo obiskovalci hoditi. Prestop linije pomeni žvižg čuvaja in vrnitev k skupini.

Najlepši del parka Valle del Luna je kanjon, ki je očitno nastal v davni preteklosti, zdaj pa se po dežju samo še počasi seseda. Oblike in barve doline niso ostre kot v Coloradu, pastelnost barv pa je dodalo oblačno vreme.

Ko je na del Valle Pintado posvetilo sonce, so se pokazale beline peska in risbe plasti, naloženih v tisočih let.

Valle Pintado se razprostira v daljave, ki jih zaradi malega kontrasta in velikih razdalij sploh nismo mogli razločiti. V tem primeru je dojemanje pokrajine eno, slika pa čisto nekaj drugega. Ravno tu se pokaže, ali zmore fotoaparat zabeležiti vse kontraste, še bolj pa je odvisno od fotografa, ali ujame pravi rez v pravem trenutku.

Ker sem imel za tistih nekaj slik na razpolago le nekaj minut, sonce pa nikakor ni hotelo izza oblakov, sem skušal ujeti vsaj nekaj svetlobe tam, kjer se je v trenutku pokazala in čez hip spet izginila. Ostalo sem kasneje dodal s popravki tonov in kontrastov na računalniku.