Denmoza rhodacantha

Če pogledamo denmozo kot fotomodel, je precej težavna reč. Na desnem posnetku je videti sprva sicer kar zanimiva, ko pa odpremo malo večjo sliko, se pokaže veliko drobnih, manj jasnih detajlov. Vsak motiv, ki ima tako razdrobljeno strukturo, postane hitro težaven, ko sliko prikažemo v manjši velikosti ali pri slabši kvaliteti slike. Prejšnjo je rešila modrina neba, ta, ki pa naj bi prikazala, kako vse denmoze zrastejo v grmovju, pa povzroči nejasnost detajlov.

Namen teh slik je bil torej prikazati, kako večina denmoz zraste v senci grmovja. Le redkokatera rastlina je kljubovala direktnemu soncu.

Tudi za te sem podvomil, če je ni ob rojstvu varoval grm, ki je v dolgih letih denmozinega življenja enkrat končno odmrl.

Vendar taka zgodba skoraj ni mogoča, saj veje tukaj potrebujejo desetletja, da se razkrojijo. V sušnih področjih organske snovi razpadajo zelo počasi.

Denmoze smo videli še na drugih krajih, vendar niso bile nikjer tako temno-rdeče obarvane kot tu.

Slab kilometer od vhoda v Ischigualasto se pri skalovju El Gusano pojavijo polmetrske Denmoza rhodacantha, ki se že na daleč opazijo zaradi svoje rdeče-rjavkaste barve bodic. El Gusano je zanimiv postanek že zaradi lepote same pokrajine.

Pravzaprav sem imel srečo, ker sem ravno na tem kraju sledil Barryju. Odhod proč od organizirane skupine namreč vodič opazi in z žvižgom pozove vandrovce nazaj v skupino. Ta je bil tako zaposlen z razlago, da nas sploh ni opazil, ko smo izginili za skalovje med denmoze. Našli smo zelo zdrave, cvetoče rastline, nekatere pa so imele v plodovih tudi zrelo seme.

Na žalost je seme zašlo čez roke argentinskih poštarjev in hotelirjev v napačne kraje, ampak to je že druga zgodba, s katero se bomo ubadali kasneje.

Denmoze so velike rastline in bi lahko pričakovali, da dajo precej semena, vendar v bolj sušnih področjih na kaktusih nismo našli veliko semena.