Gymnocalycium bodenbenderianum

Precej primerkov je nosilo rjavkasto-zelene plodove, ki pa niso bili povsem zreli. Na sliki desno vidimo dva primerka, zaraščena v ilovici med granitom. Prvi primerek je manjši, vendar nosi skoraj zrel plod, ki se je seveda takoj za snemanjem te slike znašel v mojem žepu. Nezrelih plodov nisem odpiral, saj nezrelo seme lahko v nekaj dneh dozori. Plodovi ne zgnijejo kar tako, zato se jih lahko shrani teden ali dva, le da niso zapakirani v plastični vrečki.

Kot sem že omenil, lahko rastejo na direktnem soncu, vendar smo jih največ našli v senci grmovja. Način iskanja se je hitro spremenil, ko smo ugotovili to dejstvo, saj smo sprva našli le velike stebričarje. Pogled med nizko dračje je takoj odkril cele skupine rastlin, ki so bile pokrite z enako rdeče-modrikasto barvo kot tiste, ki so rasle na soncu.

Po naključju sem ujel kolegico pri izkopavanju ene od rastlin in to hitro izkoristil za posnetk korenine. Kratka rumenkasta korenika srka vodo le iz zgornje plasti zemlje.

Najbolj zanimiva najdba pri Baldes del Rosario je vsekakor G. bodenbenderianum. Grič je pravzaprav posut z njimi. Sivkasto-rjave rastline se zlijejo z rdečkastim peskom, zato jih površen opazovalec ne bo niti opazil.

Čeprav so bile rastline, ki zrastejo tu do premera desetih centimetrov, po videzu dokaj različne, so na to bolj vplivale poškodbe kot variabilnost vrste.

Levi primerek je bil na površini precej ožgan, na najbolj poškodovanih mestih pa se je epidermis spremenil v modrikasto skorjo. Takih je bilo kar nekaj, vendar so ti rasli naprej, kot da jih poškodbe ne motijo. Kaj bi lahko take poškodbe povzročilo, iz trenutnih okoliščin ni bilo možno ugotoviti, saj so bile rastline, ki so rasle na direktnem soncu, nepoškodovane.

Fotografiranje monokromatskih motivov, kot je tale na desni, potrebuje več slikovnih prijemov kot tehničnega znanja, sicer je slika dolgočasna.