Baldes Del Rosario

Vročina ni bila moreča. Prišli smo še v trenutku, ko so se po nebu še vedno vozili kroglasti oblaki. Tudi grič je bil precej na odprtem, saj se je proti vzhodu vlekla dolga ravnina.

Sama pokrajina morda za fotografa ni zanimiva, vendar gričevje ponuja dobre kontraste rastlin, zelenja, nevtralno rdečkastih skal in modrino neba v ozadju. Pravilen kompozicijski izbor lahko iz povsem dolgčasnega motiva naredi dobro sliko.

To se mi na zgornji sliki ni posrečilo, zato ostaja ta posnetek le dokumentacijski prikaz rastišča. Rez na zgornji tretjini v tem primeru ni najbolj ugoden, ker prevladuje nad stebričarjem, ki je v tem primeru glavni del motiva.

Boljša rešitev je nastala na skrajno levi sliki, kjer sem v ozadje ujel Marjana, ki je kljub močnem ospredju postal poudarek slike. Tako se pojavita v sliki dva močna poudarka, ki sicer neugodno konkurirata, vendar postane zaradi osebe v sliki ta močnejša. Ne pozabimo, da so v sliki ljudi ali živali le-ti močan poudarek in takoj potegnejo pogled nase. Rumena barva kaktusa je močna, vendar v tem primeru postane samo zelo zanimivo polnilo slike. Kompozicija bi se podrla, če zgornjega desnega kota slike ne bi napolnjevala temnina stebla kaktusa.

Mali grič ob cesti je bil označen s kapelo, kakršne smo videli na več krajih. Iz ene strani je bil videti kot osamelec, ko pa smo zlezli na vrh, se je videlo, da se greben vleče naprej proti višjim hribom v ozadju.

Rdečkasta prst obarva celo pokrajino malo rumenkasto-rdeče. Čeprav je kamenje vulkanska drobljiva masa, ki deluje nekako amorfno, so v kamnini lepo vidni kristali kremena in obarvanih silikatov. Kamenje je skoraj črno in se ponekod sveti kot steklo.

Med velikimi kroglastimi skalami se v peščeno ilovico zarašča žilavo rastlinje, ki je proti severnem delu ob vznožju bolj bujno. Tam se vidi tudi učinek hudournikov, ki so skopali grapo med nizkimi kuclji.

Tudi tu sem našel lepe bele cvetove nekakšnega Ornithogalluma, vendar so bili ti v splošnem zelo redki.