Rumi Rayan

Če bi se vozil tukaj čez sam, bi porabil za isto pot par dni. Vodiči že vedo, zakaj tu čez hitijo.

Natančen pogled v tla odkrije najprej majhne Tunilla sp., prav ob cesti pa se pojavijo Maihuenopsis. Položno pobočje je bogato rastišče Pterocactus kunzei. Visokogorske rastlinice so podobne plevelom in ne dajejo občutka, da bi v tej pokrajini vladala suša.

Maihuenopsis so rdečkasti in so ravno odcveteli. Pojavljajo se bolj v malce zasenčenih kanalih. So bolj redki kot T. geometricus. Semena je dovolj že od prejšnjega cvetenja.

Najtežji del poti nas je šele čakal - prehod čez Cordilleras in prestop čilske meje. Čakala so nas višinske težave in tihotapljenje nabranih rastlin čez čilsko mejo. Vendar je to pot vredno opraviti, saj pomeni vožnja čez Cordilleras doživetje najlepših pokrajin, kar sem jih videl.

Visoke pampe so zavetje za živali, ne pa tudi za kaktuse. Ti rastejo v pesku in kamenju na brežinah popolnoma golih pobočij. Gorska pustinja je le na videz neprijazna, vendar skriva v svojih nedrjih male rastlinice, ki imajo očitno dovolj vode, da na surovi, popolnoma odprti vetrovni planjavi zrastejo v male rdečkaste krogle tefrosov. Zelo verjetno skalijo mlade raslinice pod peskom.

T. geometricus, ki so na tem kraju zgodba zase, ne iščejo sence, pa saj je tudi ni nikjer. V pampah, kjer je dovolj sence visokih trav, jih ni. Padavine so očitno obilne, vendar ne povzročijo razdejanj kot reke v dolinah. Pobočje je razdeljeno v kanale, vendar so struge plitve in ne kažejo delovanja hudournikov. Voda takoj odteče v pesek in dolino.