Proti Paso San Francisco

Argentinska postojanka je opuščena in prestavljena mesto bliže Čilski meji. Jezero ob postojanki je bilo videti čudovito, vendar je bila odprta pokrajina že na videz neprijazna za prebivanje.

Ko se jezerca posušijo, na površini ostane tanka plast soli. Med njo rastejo trave, kaktusov pa ni videti. Ni rečeno, da jih ne bi našli, če bi natančno preiskali teren. Ob vznožju gora bi se utegnili pojaviti.

Fotoaparat sem nastavil na barvno temperaturo sonca, pa so imeme slike vseeno močan rumenkast nadih. Vse slike je bilo treba močno popraviti z modro in magento, nasičenost barv pa je bila v nekaterih primerih ravno pravšnja.

Popravljanje barvne temperature je obvezno opravilo, saj ni slabšega kot magenta oblak na nebu ali motnost v sliki zaradi močne rumene in rdeče barve. Dodajanje modre barve v rumeno sliko osveži detajle, vendar sliko ohladi.

Morda je moj pogled na svet res čuden, vendar so se mi zdeli od vseh krajev najbolj nepozabne visokogorske pampe v Cordillerah.

Med popolnoma ogolelimi, s snegom pokritimi gorskimi vršaci, se peščene ravnice vlečejo do ceste. Bele zaplate peska rišejo zanimive figure na pastelnih pobočjih rjavkastih gora.

Pastelne sivkasto modre barve peska se prelivajo v rumenilo trave, ki v daljavi postane zlatorumena črta. Ko trava izgine, ostane nekakšna modrikasta magenta kamenja, pomešanega s peskom.

V ravnicah se pojavijo močvirja, v njih pa rastejo šopi pampaške trave in med njimi se svobodno pasejo konji in osli.