Paso San Francisco

Na brežini sem našel celo nekaj odmrlih Maihuenopsisov. Zanesljivo jih sem ni prinesel človek, lahko pa jih je prinesel veter iz bližnjih rastišč. To pomeni, da bi jih verjetno našli, če bi se sprehodili do bližnjih vznožij gora.

Za natančen ogled spomenika ni bilo dovolj časa, saj nas je kljub žgočem soncu v desetih minutah nazeblo. Hladen veter je bril čez široko sedlo in nas hitro pregnal v topel avtobus.

Čilska carinarnica se pojavi na pobočju hriba nad jezerom in je videti bolj v zavetju kot opuščena argentinska postaja. Za njo se dvigajo rebra Nevado Ojos Del Salada, vendar vrhov iz stojišča pri jezeru ni videti.

Sprehod do jezera ne povzroča težav, čeprav se čuti rahla omotica, telo pa je mehko, kot da bi plavalo v nekakšnem gostem plinu. Modrina jezera je nedojemljiva; v naravi je bila še ostrejša in bolj globoka, kot je videti na slikah. Na obali se je pojavilo slano kamenje med večjimi kosi kremena. Tako ni bilo mogoče razločiti, ali je kristal kepa soli ali le kos kremena, na katerem so se nabrali solni kristali.

Čilska meja je razvlečena na kakšnih petdeset kilometrov poti med sedemtisočakom Nevado Ojos Del Salado in tisoč metrov nižjim Nevado Falso Azufre. Na najvišjih vrhovih je sneg in led, čeprav smo sredi poletja.

Čilska meja se pojavi nekje na ravnici med gorami in naj bi bila na višini 4722 metrov. Naši višinomeri so pokazali le okoli 4300 metrov. Glede na siceršnjo natančnost GPS naprav bi rekel, da je v zemljevidih vpisana višina bližnjega hriba.

Jezero se obnavlja z vodo, ki jo prinaša mala rečica, ki izvira nekje blizu prehoda Paso San Francisco.

Na meji se pojavi le tabla z oznako meje, mala koča in nekakšen kamnit spomenik. Za kočo se dvigajo vzhodna rebra Nevado Falso Azufra.