Kanjon Las Angosturas

Neplaniran postanek je bil vseeno ploden, saj so na desnem bregu ob cesti rastle denmoze in več kot polmetrske blazine Cumulopuntia boliviana. Denmoze so bile na daleč videti kot S. korethroides, vendar je šele cvet pokazal, da gre dejansko za bolj ščetinasto obliko D. rhodacantha.

Rastejo v skalnih razpokah, kumulopuncije pa v ilovnati mivki, ki se nabere in sprhni med skalami.

Malo višje smo v kanjonu Angosturas že iz avtobusa opazili rumenkaste krogle Soehrensia. Na žalost do njih nismo mogli, ker nas je ločila strma globel kanjona.

Kako hitro pride do zamenjave vrst in nepravilnih poročanj iz narave, se je pokazalo ravno na tem mestu. Če ne bi našli cvetja na Denmozah, bi jih enostavno zapisali kot Soehrensia korethroides, saj smo pričakovali najdbo le-teh.

Denmoze poznamo iz Ischigualasta kot sodaste rastline z močnimi rdečerjavimi bodicami. Ščetinasta varianta se pojavlja bolj v hribih in je bila verjetno opisana kot D. erythrocephala, ki pa je izbrisana iz seznama vrst in obstaje le še kot sinonim. Višje v Cordillerah izginejo.

Dolina Las Angosturas se dokaj počasi dviga med vrhove Cordillere, kjer se mestoma vreže med stisnjeno hribovje v strm kanjon. Rečica postaja potoček, ob njem pa rastejo šopi pampaških trav, ki jih ob deževju narastla reka očitno ne more odnesti.

Črnikaste strme skale na nekaterih mestih preseka cesta. Vzpenjanje v stene bi prepustil kar alpinistom. Vulkanska masa je videti trdna, vendar je krhka.

V skalovje se zarastejo kaktusi, ki so tudi edini prebivalci strmine. Ta kaktus, na hiter pogled še najbolj podoben T. terscheckii, je verjetno Soehrensia, še prej pa Denmoza, katere starši rastejo v skalovju malo višje. Soehrensij namreč na desnem bregu reke nismo našli.