Fiambala

Že pri prihodu v hostel smo doživeli prijazen sprejem. Osebje v hostelu je bilo prijazno in ustrežljivo. Dobrodušna debeluška je z zadovoljnim nasmeškom prinašala hrano, dekle pa je odneslo posodo. Fiambala mi je pustila prijeten spomin.

Jutranja svetloba je bila preveč slabotna, da bi bili posnetki bolj privlačni.

Vendar je bil namen dosežen. Take originalne zaščite mladih dreves nisem videl še nikjer. Odpadni zaboji so postali poceni in učinkovita ovira, katere bi se ustrašil celo voznik v avtu. Očitno je bila bolj namenjena kolesarjem in vprežni živali.

Že zgodaj zjutraj sem na cesti srečal kup ljudi, ki so nekaj počeli.

Ceste so bile čiste in to po zaslugi številnih delavcev, ki so skrbeli zanje. Kaj je počel možakar, oblečen v obleko z rumeno oznako, mi ni bilo jasno. Drugi delavec je ravno pometal pesek, ki se je pojavil v kanalih ob cesti.

Širine in velikosti Fiambale nismo zaznali tako kot tudi ostalih mest do tedaj ne. Večinoma smo se pripeljali v hostele zvečer in ulice niso mogle prikazati obsežnosti naselij. Vendar so se mi zdeli ljudje v Fiambali še bolj prijetni kot drugje.

Soba v hostelu je bila kar dobro urejena, le keramični splakovalnik v stranišču je bil pokvarjen. Tudi tu je bil postavljen tuš tako, da je brizgala voda preko bideja po tleh do školjke in lijaka. Tako so narejene vse kopalnice in stranišča v Argentini. Vsem pa je skupno, da so čista in urejena, le da kakšna napravica kje ne deluje.

Dragi keramični splakovalniki pravijo, da je bilo zanje nekoč dovolj denarja.

Dekle in komunalec na ulici sta pristala na fotografiranje, moški, ki je pometal ulico, pa ne. Ujel sem ga kasneje skozi veje dreves.