Barve Cordiljere

Med kamenjem se pojavi redko cvetje pritlikavih rastlinic, ki pa nikakor ne morejo porasti večje površine. Sprašujem se, kako da pokrajina ni porastla s kakšnim rastlinjem, saj tu očitno so pogoji za življenje. Pisane kordiljere skrivajo odgovor v vetru.

Male Tunilla se zlahka razdrobijo v majhne koščke in se razrastejo po peščenih tleh.

Srečanje z malimi kepicami Tephrocactus geometricus je bilo zame presenečenje. Čeprav sem vedel, da jih naj bi tu našli, sem obstal nad njihovo lepoto. Bili so precej opazni, višinsko sonce pa jih je obarvalo z modrikasto-rdečimi odtenki. Najlepši posnetek nastane pri tleh.

Odhod proti visokim Kordiljeram je kazal v smeri bagerja, ki se je odpeljal med vrhove. Ujeli smo ga že po nekaj kilometrih in ga pustili za seboj. Modrina neba je postajala še temnejša.

Korito Las Angosturas je še vedno kazalo znake dežja. Reka se je umaknila v mali potoček, vendar so visoke ježe kazale, da se po nalivu sem steče ogromno vode, ki odnaša vse s seboj. Senca nizkih oblakov je v trenutku zatemnila del pokrajine, iz nje pa so izstopile rdeče in rumene barve hribov v ozadju.

V pesku se je nad rečnim koritom znašel Pterocactus kunzei v cvetju. Spregledali smo ga, pa čeprav smo šli mimo njega, ko smo se spustili k vodi. Sprašujem se, kako to neopazno cvetje privabi žuželke, da jih oplodijo. No, da bi bilo cvetje samoplodno, pa mi je prišlo na pamet šele zdajle. P. kunzei je tako malo poznana rastlina, da bi lahko bil vzrok tudi to.

Malo rastlinico z velikanskimi plodovi je med pisanim kamenjem nemogoče opaziti. Našli smo jo le po naključju, ko smo natančno preiskovali teren z upanjem, da bomo našli več rastlin P. kunzei. Če bi taka tla videli ob kakšnem našem potoku, bi takoj ugotovili, da je hudournik prinesel tja košček opeke.