Copiapoa eremophylla

Kaktusi so bili ravno v cvetju, v temenski volni pa je bilo precej plodov z zrelim semenom. Bodice zaščitijo cvetje pred večjimi živalmi, ki pa jih tu ni videti. V visokogorskih pampah smo povsod opazili osle, konje in druge živali, tu pa pač nimajo kaj jesti in se najdejo le kosti.

Kristat sem našel tu več kot na drugih rastiščih, res pa je bilo tudi kaktusov tukaj precej več kot drugje. Kristate se ne razrastejo zelo na široko, kot smo tega vajeni v kulturi, ampak skušajo čimdlje hraniti kroglasto obliko. Seveda tudi zaradi počasne rasti.

Copiapoa eremophylla je vredno omeniti, čeprav je to samo nekakšna manjša, vendar bolj bujna verzija C. gigantea. C. eremophylla se razraste v široke nekaj desetglave gruče in dosega blazine z nekaj metri premera.

Očitno je tudi okolje tako, da omogoča dobro rast tem rastlinam. teren je videti kot nekakšen opuščen dnevni kop in lahko da je tudi pred kakšnimi sto leti to bil, pa so ga porastli kaktusi. V ravnini se pojavljajo nekakšni hodniki, kot da bi tu lezel kakšen ogromen črv.

Morje to pokrajino ohlajuje, zato je mogoč obstoj kaktusov na teh planjavah. Nizka nočna temperatura povzroči nastanek megle, ki deloma zadrži premočno osvetlitev rastlin.