Kaktusi v parku Pan de Azucar

Teren smo zelo natančno preiskali, vendar mladih rastlin nismo našli. Manjše Copiapoa marginata so bile sicer še kar pogoste, od številnih primerkov Eulychnia pa nobeden ni bil mlad. Kaže, da je klima obalnega pasu bolj surova kot hriboviti predel proti celini, ki ga vsako jutro obliva megla. Na vrhovih so se namreč že od daleč videle gosto posejane Eulychnia, ki so na pobočjih proti morju izginjale.

Kljub temu, da smo prišli tja v najtoplejšem času poletja, so Copiapoa marginata kazale svežo rast bodic na temenih. Očitno so že odcvetele, na marsikateri rastlini pa smo našli zrele plodove.

Kolikor je pogled na peščene planjave z Eulychnia pust in enoličen, se videz pokrajine popolnoma spremeni, če se postavimo nasproti in v objektiv ujamemo še modrino Pacifika. Ležeči format slike je v tem primeru obvezen.

Južni del Pan de Azucar je rastišče Copiapoa marginata, ki se pokaže kot dokaj variabilna rastlina, tako po obliki reber kot po dolžini, barvi in formi bodic.

Sivina bodic zlije kaktuse z barvo peska, tako da se jih od daleč težko opazi.

Eulychnia saint-pieana merijo nekaj metrov v višino. Ob obali so bolj redke kot v hribih.

Kljub vročini in močnem soncu je povrhnjica nekaterih rastlin sveže rumenkasto-zelena. Daje vtis, kot da bi pred kratkim v teh krajih padal dež.