Copiapoa columna-alba

Skeleti odmrlih rastlin niso v puščavi nič nenavadnega. Tudi tu smo jih našli kar nekaj, čeprav so nas iz polja prezgodaj pregnali čuvaji, saj postopanje po parku ni dovoljeno.

Južni del rastišča C. columna-alba naj bi bil tudi severni zaključek rastišč Copiapoa serpentisulcata in C. dealbata. Čeprav se jih zaradi naglice ne spomnim, dokazni foto-material dokazuje, da smo na tem mestu našli obe vrsti. Prisotnost C. serpentisulcata je malo vprašljiva, vendar poročila o tem obstajajo.

Na tem mestu bi se torej morali pojaviti križanci in se morda tudi pojavljajo, vendar kaže, da se Copiapoa cinerea in C. gigantea pogosteje križata kot C. columna-alba.

Proti notranjosti parka Pan de Azucar se ob cesti pojavijo polja Copiapoa columna-alba. Modrikasto sive rastline merijo v premeru malo nad deset centimetrov, v višino pa zrastejo malo nad pol metra.

Vse rastline so nagnjene v isto smer. Ena od teorij pravi, da nagib zasenči tla in s tem omogoči preživetje rastline, ki v senci dlje obdrži vlago. Vendar se mi zdi vzrok čisto enostaven: rastline se obračajo na sever proti soncu.

Med rastlinami je precej mladih primerkov.