Pan de Azucar

Poleg kaktusov se pojavijo le še nekakšne male Escheveria in nizki grmiči, ki so v tem času ravno cveteli. S starostjo postanejo na vejah ostanki cvetnih stebelc tako ostri, da so stebla bolj nevarna kot bodice kaktusov.

V modrikasti sivini vulkanskega peska je rumeno cvetje vidno zelo daleč.

Pusta in osivela stebla Eulychnia saint-pieana kažejo življenje le na temenih, kjer se pojavijo cvetni vršički kot svetle vlaknaste čepice. Cvetni vršički so bili v času našega prihoda pogosti, plodov in semena pa nismo našli.

Stara stebla so ožgana in marsikatero leži poleg rastline in zelo, zelo počasi razpada, čeprav jih žge vroče sonce.

Dobrih deset kilometrov severno od Chanarala se začne južni del predela Pan de Azucar, ki so ga Čilenci zaščitili kot nacionalni park.

Čez park gre glavna cesta, ki povezuje Santiago z mesteci na severu in to cesto na nekaterih mestih asfaltirajo.

Med kamenjem iščejo senco male Copiapoa marginata. Rastline se med seboj razlikujejo po barvi bodic.

Nad cesto rastejo visoki grmi Eulychnia saint-pieana. V kulturi sicer zelo lepe rastline so v naravi zelo neugledne.