Jutro je bilo pusto. Nad Copiapom so se vlekli sivkasti megleni oblaki, ko so okoli enajste ure izginili. Mestna zanimivost so vsekakor kabli, ki so razpeljani po ulicah od kandelabra do kandelabra in od teh na strehe nizkih hiš. Na pločnikih so se še valjale smeti, za katere se redki mimoidoči domačini niso zmenili. Pogled na kable mi je priklical vprašanje, koliko vodov morajo odklopiti, ča se kakšen pokvari.
Bržkone je to delo neprijetno in nevarno.
Barve hiš so divje, vendar v meglenem jutru izgubijo svojo moč. Čez dan kontraste poveča sonce, vendar se zaradi močne osvetlitve občutek barvitosti izgublja v svetlobi in ostr
ih sencah. Je toliko barve potrebno zaradi svetlobe?
Copiapo leži okoli deset kilometrov proč od obale. Tihi ocean se prikaže kot sivo-modra črta,
pred katero se vleče valovito morje rumenkastega peska. Ob obali se povsod nekaj dogaja, zato so oblaki prahu blizu obale neka čisto vsakdanjega.
Čudovite pampe visokih Cordiller se proti notranjosti Čila spreminjajo v puščobno kucljasto pokrajino. Do Tihooceanske obale je samo tristo kilometrov, ki se presneto vlečejo. Cesta se spušča med peščene hribe, ob njej pa se opazi skrajna neobljudenost teh krajev. ![]()
Od Paso San Francisca do preddverja Copiapa ni bilo niti zapuščenega kamiona ali barake, le kakšen cestni odcep je nakazal, da se tu občasno pojavijo ljudje. V Copiapo smo prispeli zvečer in prehodili nekaj ulic. Nočne scene Copiapa so bile puste kot pokrajina okoli mesta. Redke barvne reklame so malce osvežile rumenkaste prašne ulice. Kaže, da ljudje tam ne poznajo nam znane civilizacijske histerije.Na ulicah Copiapa ni bilo vrveža, čeprav smo prispeli tja sredi poletnih počitnic.![]()
![]()