Cincil

Kamnito hribovje pri Cincilu je rastišče C. cinerea. Do enega metra visoke rastline se pojavijo v strmem bregu, med njimi pa se najde tudi kakšna majhna Neoporteria, najverjetneje N. taltalensis.

Neoporteria je zelo težko določevati, ker so tako gosto zavite v črnikaste bodice, da se niti ne da ugotoviti, ali je rastlina sploh še živa. Ostanek cveta ali plod je ponavadi znak, da se z rastlino še vedno nekaj dogaja.

Nekaj popolnoma drugega so Copiapoa cinerea, ki na tem kraju bujno cvetijo, v volni pa se najde tudi kakšen zrel plod. V plodičih se s semenom hranijo majhni rdečkasti črvi. Ni redkost, da se črv zažre tudi v tkivo samega kaktusa.

Proti Cincilu zavije cesta v notranjost, kjer se za hribi pokaže pusta ravnica. Kljub opustelosti se v odprti pokrajini vidijo posledice človeške prisotnosti. V še tako neobljudeni peščini se povsod pojavijo električni daljnovodi.

Cesta na videz ne vodi nikamor, saj se za vsakim kilometrom pojavijo le še drugi kuclji enakega peska, kot smo ga bili vajeni že od Copiapa.

Na cesti je kolona vozil pogost pojav, ki ga povzročijo izredni prevozi težkih strojev.