Cifuncho

Pozno popoldne je obljubljalo skorajšnji mrak, vendar je bila temperatura še vedno precej visoka. Najdba E. rodentiophylla me je vzpodbudila k tako hitrem vzponu, da sem se šele na vrhu hriba zavedel, da sem preplezal nekaj sto metrov skalovja v slabe pol ure.

Videti je bilo, da je bil že nekdo tu pred nami. Plodnice cvetov so bile sicer prazne, vendar jih je očitno nekdo že prebrskal.

Sončni zahod za horizontom Pacifika je čudovit, že zaradi tega, ker se zrak hitro ohladi in postane klima bolj prijetna. Vsekakor pa je scena bolj enostavna kot v Slovenskem primorju, zato je nekaj posnetkov zahajajočega sonca čisto dovolj.

Nizek kamnit hrib ob obali je eno najbolj severnih rastišč Eriosyce rodentiophylla. Pravzaprav smo našli samo nekaj rastlin, od katerih je bila ena bolj tipična, dve ali tri pa so bile podobne E. aurata.

Prva rastlina, ki sem jo našel, je bila Copiapoa rupestris.

Večina rastlin na grušču je bila mrtva. Skalno pobočje je očitno preveč neprijazno, da bi se rastline razmnožile, kaže pa tudi, da je to mesto cilj marsikaterega nabiralca kaktusov.

Tudi Copiapoa rupestris je na tem hribu redkost.