Copiapoa haseltoniana

S svetlobo torej poudarimo formo predmeta, s sencami na njem pa jo pravzaprav definiramo. Svetloba je vidno, senca je odmaknjeno, manj vidno. Poudarek se torej osvetli, motnja se zasenči. Poudarke lahko okrepimo z ostrino, z neostrino pa zmanjšamo njihov vpliv.

Leva slike je tak primer, kjer bi se lahko v popolnoma osvetljenem motivu pojavila dva poudarka. Ker je drugi, zadnji, umaknjen v senco, za nas pravzaprav ne obstaja in tvori le polnilo slike, torej ozadje. Desni primer senc skoraj nima, zato tudi forme na motivu niso jasne.

Manjša, ogolela različica C. gigantea z rdečkastim epidermisom je torej lokalna vrsta C. haseltoniana.

Bolj kot to, ali rastlina zasluži svoje ime ali ne, sem razmišljal, kako posneti dobre slike teh rastlin v polnem soncu. V močni sončni svetlobi se pojavijo ostre sence, ki razbarvajo rumenkaste rastline in nevtralno skalovje. Zelo osvetljene rastline izgubijo v sliki svojo formo, če pa posnamemo tudi sence, nastane močan kontrast, ki pa ga lahko izkoristimo in s sencami poudarjamo sliko.

Pri fotografiranju takih motivov namreč lahko izkoristimo svetlobo in sence za ustvarjanje poudarkov na pravih mestih. Zgornja dva primera vsebujeta dobre sence, spodnja dva pa šibke.