Agua Verde

Veter smeti odnese do bljižnjih grmičev, kjer desetletja ostanejo take, kot so bile.

Prostora za parkirišče je dovolj in dvomim, da ga tu zaračunajo. Če bi ga, je prav tako sto metrov naprej v puščavi. Puščavo od ceste ločuje le asfalt, ko pa ta izgine, ostanejo le sledi gum, ki nakazujejo smer.

Cesta proti severu deluje enako brezupno kot pustinja okoli nje. Sto kilometrov je tukaj neskončno dolgih, čeprav se iz neke točke skoraj vidi cilj potovanja. Vendar je vse skupaj prevara. Do tanke črte hribovja v ozadju je le kakšnih dvajset kilometrov in ko pridemo do njih, nas čaka naslednjih dvajset. In spet dvajset, in spet, tako da sčasoma izgubiš občutek, da boš sploh kdaj prispel na cilj.

Prava slika Atacame se pokaže proti celini, kjer ni več morja in občutka življenja, ki ga ta daje. Asfaltna cesta usmerja pogled v navidezno točko v horizontu, vendar se ta točka neprestano izmika.

Ob cesti je osamljena bencinska črpalka in mala kantina. Prah, ki ga dvignejo avtomobili, se vsede tudi na drevje in niti slučajno noče dol. Dreves verjetno pred bencinsko črpalko tu ni bilo, sicer pa bi moral vprašati domačine, kje je zelena voda, ki daje kraju tako ime.

Citroen je vzel konec in bo tu ostal tak naslednjih petsto let.

Podobno kot nesrečni Citroen, se tudi smeti ne razkrojijo v kratkem času. Sonce sicer neusmiljeno praži plastiko in papir, vendar ni odrešilne vode in bakterij, ki bi vso zadevo pohrustale.