Tinogasta

Kolo je v marsikaterem mestu pogosto prevozno sredstvo. Tinogasta je tu skoraj izstopala, saj so se mimo nas s kolesi neprestano vozili domačini, avtomobili pa so nas bolj redko spodili iz ceste.

Ljudje se niso kaj dosti menili za nas, kot da bi bili navajeni turistov. Nasploh smo povsod v Argentini naleteli na prijazen sprejem in Tinogasta ni bila nobena izjema.

Postanek v Tinogasti je pomenil le pakiranje in pošiljanje rastlin v Buenos Aires. Poskus tihotapljenja raslin v Čile pomeni iskanje težav in morebitno bivanje v zaporu.

Nekakšen poštni muzej smo odkrili po naključju, ko so nekateri člani ekipe iskali pijačo. Zelo lepo in zanimivo urejen muzej nas zaradi malo časa ni potegnil v raziskovanje njegove vsebine, tako da niti ne vem, kaj naj bi prikazoval. Kaže, da je s slikami in razglednicami predstavljena zgodovina mesta.

Mesto je kljub oblačnem vremenu ravno v teh trenutkih obsijalo sonce. Belina nizkih hiš je kontrastno izstopila iz zeleno modrikastega ozadja. Občutek, da je vsa pokrajina nekako prašna, se v mestih ponovi, čeprav so asfaltne ceste zelo čiste. Ta občutek nastaja bolj zaradi malo zelenja in vode kot zaradi peska in prahu.