Pesem v vetru

V senci drobnih grmičev se skrivajo Lobivia shafferi. Dolge bodice dajo slutiti, da je surova pokrajina vseeno dobrodušna do najbolj vztrajnih prebivalcev. Dokler so v senci skalovja in grmičev, jim sonce ne vzame življenja.

Ko grm odmre, rastlinam ostane le malo verjetnosti za preživetje.

Lahko da so Soehrensia formosa tu redkost, lahko pa da so jih prišleki, ki so prišli tja pred mano, že zdavnaj populili iz skal. Visoko v skalnem žlebu med strmimi pobočji sem le našel eno veliko rastlino, ki se je vgnezdila med skale.

Vzpetina je skrila rastlino v zavetje, sicer bi v ostrem vetru že vzela konec.

Spust je bil krajši kot vzpon. Šele ko smo bili spet v vznožju, smo se zavedli, kako blizu je pravzaprav vrh.

Nizki vrhovi gričev na obrobju doline bičajo vroči, suhi vetrovi. Navkljub vročini v opoldanskem soncu je pohajkovanje po grebenih neprijetno, saj zleze prepih v vsako poro. Veter upogiba drobne vejice nizkega grmičevja in suši goste blazine dikij v rumenkasto-srebrne pleteže.

Njihova povrhnjica je rumenkasto ožgana in kaže, da so rastline mrtve, vendar sredice s srebno barvo mladih poganjkov kažejo, da ne bodo odnehale.

Dikije so presenetljivo trpežne rastlinice, ki se v skalnih vrhovih oprimejo vsake skale in kljubujejo vročim vetrovom. Z višino izginjajo in kaže, da so podobno kot Jatropha ljubiteljice bolj toplega podnebja.