Surova klima La Puntille

Naslednja vzpetina je v zavetju skrivala nizke grmiče Tephrocactus articulatus, ki so bili zelo variabilni in so kazali vse lastnosti variacije inermis, pa tudi T. articulatus var. papyracanthus. Bolj proti vrhu so bili nižji on bolj zgubani.

Primerki v senci so bili živahne rumenkasto-zelene barve z močnimi, čvrstimi kroglastimi členki.

Tako kot je konec vzela žival in pustila za seboj le nekaj ogolelih kosti, so tudi lobivije puščale skelete na skalovju. kaj je povzročilo konec te rastline, ni mogoče uganiti, saj ni bilo videti nanjej nobene poškodbe. Rastline blizu nje so bile videti popolnoma zdrave.

Klanec proti kapeli je manj bujno rastišče, vendar se ravno tu zaraste Tephrocactus weberi.

Granitno pobočje hribovja pri La Puntilli se nadaljuje v Sierra de Famatina z več kot 6000 metrov visokim vrhom Mejicana. Čez nizke griče ob vznožju gorovja brijejo vroči vetrovi. Rastline se prilagodijo in kljub surovi klimi preživijo na strmih skalnih pobočjih.

Na pobočju se v skalne razpoke zaraščajo rumenkasti Tephrocactus weberi, ki v tem času ravno cvetijo.

Granit je drobljiv in se pod čevljem kruši v drobno, ostro zrnje. Plezanje po strmini je dokaj nevarno. Zanimivo je, da skalovje razpada v drobno kamenje, vendar se za vrhom hrib obrne v pravcato brezno.

Prav na vrhu hriba smo v skali našli celo en osamljen primerek Gymnocalycium catamarcense, ki ga turisti še niso oplenili. Tudi mi smo ga pustili pri miru z upanjem, da ga ne bo izpulil kakšen član prve naslednje skupine, ki se bo ustavila pri kapeli.