La Puntilla

Nizko gričevje ob vznožju je do vrha poraščeno z napol posušenimi grmiči, ki kljubujejo vročini in vetru. V senci teh vztrajnežev se zasejejo kaktusi in skušajo obdržati svoj prostor pod soncem - v čimboljši senci.

Kljub suši je bila Lobivia shafferi (slika desno) dobro založena s plodovi.

Tephrocactus articulatus var. inermis je tu pokazal zanimive rumenkasto-zelene barve, ki so se proti vrhu viharnega griča še posvetlile. Zanimiv kontrast modrih plodov je pokazal zdrav primerek G. catamarcense (slika desno). Kdo zdaj upa trditi, da kaktusi ne vsebujejo modrih barvil?

V senci rumenega cvetja T. weberi se je skrivala precej velika bogomolka. Moja prisotnost je ni niti malo motila. Bogomolke in paličnjaki so bili le na videz najbolj pogosti insekti teh pokrajin, saj smo brenčanje mušic in drugih brenčačev preslišali.

Gorovje pred Famatino je zelo visoko, saj Mejicana doseže neverjetnih 6250 metrov nadmorske višine. Klub bližini teh vrhov nismo videli, saj so jih zastirali nižji hribi, v daljavi pa so se izgubili v oblakih.

Pričakoval bi, da bo kaj v kapelah, vendar so vse prazne. Na vrhu sameva kapela, katere pomen mi ni znan. Obiskovalci so pogosti, pot do kapele pa je videti redno oskrbovana. Videz lahko prišleka prevara; v tej pustinji se lahko dvajset let ne spremeni ničesar. Pokrajina je na splošno kar obljudena, čeprav ni nikjer videti nobenega naselja. Za presenečenje pa poskrbijo kolesarji in tekači v pisanih dresih, ki se pojavijo na poteh ob vznožju gričev. Moje prepričanje, da mi dekle v pisanem tekaškem dresu ne bo odzravilo, se je izjalovilo. Za pozdrav je bil dovolj že nasmeh.

Do kapele pri La Puntilla vodi ozka steza, ob kateri so sezidane nizke kapelice.