Slovo od Chilechita

Državni bankrot ni ustavil razvoja, čeprav ga je krepko zavrl. Marsikje smo videli napol dograjene hiše, ki so čakale zidarje z odprtimi linami in nedokončanimi terasami. Ta kamionček na desni sliki je ravno prevažal gradbeno opeko, ki bo nekje v mestu pomagala novi hiši pod streho.

Ljudje so delavni in urejeni. Tale možakar se mojega fotoaparata ni ustrašil, res pa je, da sem ga posnel precej daleč preko ceste. Očitno ga je zanimala naša prisotnost, saj avtobus zelencev ni neka stvar, ki bi se jo popolnoma spregledalo. Kontrast v sliki je kljub oblačnosti nastal z rumeno barvo male trgovine v ozadju. Intenzivne barve v Argentini niso redkost, ustvarjajo pa zanimive kompozicije in povzročijo marsikatero zanič sliko. Fotografija barvno močnih motivov zahteva dobro komponiranje.

Pred prihodom v Chilechito smo opazovali spremembe v pokrajini, ki se je v ravnini proti mestu postopoma ozelenila. Skoraj brezkončne vinograde je ščitila vetrna ograda iz dreves, podobnih laškim topolom. Rečne struge so bile suhe. Vendar je bujna pokrajina vroča in suha. Oblačnost v času našega prihoda je bila izjema.

Naše vtise je spreminjalo vandranje od vrtnarije Chirau Mita do Sierre de Velasco in ko smo se vrnili nazaj v mesto, je bila polomija z večerjo pozabljena.

Na bencinskih črpalkah so bila dekleta precej pogosto prisotna. Za blagajno skoraj obvezno, pogosto pa tudi v službi točajk goriva. Na tej sliki sta se dekleti zapletli v pogovor in sem jih ujel v naključni posnetek.

Mesto je bilo podnevi videti prav tako, kot smo ga občutili zvečer. Življenje v tem koncu je videti dolgočasno, čeprav je to kar veliko mesto.

Sicer so se ljudje v Chilechitu na splošno umikali fotoaparatu, čeprav jih ni bilo težko spraviti v pogovor.