Kaktusi v Sierras de Velasco

Cereus aethiops je tudi tu bolj redek in raste le v peščenih ravninah. Zaradi modrine stebla jih ni težko opaziti, vendar jih je treba poiskati med grmovjem. Kar se tiče mimikrije, res nimajo nobenega pojma, kajne? Vendar nisem nikjer videl obžrtih rastlin, kar pomeni, da se jih živali izogibajo.

Tudi tu se pojavljajo jatrope in G. saglionis. Ti so tudi tu brez plodov. V zbirkah jih poznamo kot zelo plodne rastline, v naravi pa se zgodba obrne. Obstoj vrste očitno rešuje veliko število semen, saj lahko en plod vsebuje več tisoč zrn.

Tephrocactus articulatus var. papyracanthus so bili polni plodov. Na tem rastišču so bili taki, kot jih poznamo iz naših zbirk. Na ravnini smo našli celo gobice. Verjetno niso vrste Psilocybe.

Skale v Sierras de Velasco so krhke, pobočja pa zelo strma. Višje kot nekaj deset metrov se nismo vzpeli in še to je bilo dokaj nevarno. Kaktusi poiščejo manjše žepe ilovice, ki se nabere med kamenjem.

Parodia microsperma (slika levo) se je tu pojavila samo na eni zaplati, verjetno pa bi jih našli več, če bi preiskali večje področje.

Dikije so poraščale skalovje ob vznožju in omogočile bolj težavno pot do višje rastočih, za nas mnogo bolj zanimivih Pyrrhocactus bulbocalyx.

Ponovno srečanje s parodijami je potrdilo, da razen P. stuemeri večina parodij na tem področju raste v skalnih špranjah in se zaraste v pičlo pest ilovice ali v plast prahu med kamenjem.